Pri veliko rečeh v naših zgodbah, se znajdemo na razpotjih lastnih poti. Pa ne zato, ker bi to imeli v lastnem načrtu, ampak zato, ker se nam pred vsako oviro, zelo velikokrat, pojavi dvom. Ta dvom največkrat izvira iz situacije, ki jo le s težavo razumemo. Rek, ki pravi, ‘Tak odnos, ki ga gojiš do sebe, imaš do drugih.’, je vsekakor prava iztočnica, ko se želimo poglobiti vase. 

Če pogledava globje, opaziva, da so odnosi lahko tudi gonilna sila, na poti do izraznosti. Vse, kar imamo v življenju, izvira torej iz odnosa, ki se zrcali v naslednji odnos. Tako tudi odnosi, ki smo jih imeli v preteklih življenjih z določenimi ljudmi, znatno vplivajo na to, kje smo danes. 

Že iz tega vidika, je zelo pomembno, kako vidimo sebe, kakšen odnos imamo do sebe, kaj si dovolimo in ne nazadnje, kaj si privoščimo. Tukaj, enostavno lahko nastane problem. Namreč, smo Duša, ki živi v svojem templju, da je lahko stvarna, čutna, vidna, ljubljena. Vendar, v kolesu vsakdanjika, pri nekaterih normativih družbe, največkrat pozabimo to, kaj si želimo. 

Še več. So trenutki, ko si lastnega mišljenja, tudi ne dovolimo izraziti, ker se bojimo, koga prizadeti. Ko združimo našo energijo na nezavednem, naše telo na zavednem in naše misli na duhovnem nivoju, se zgodi kreacija. Torej, to kar si dovolimo, tudi kreiramo. 

Ali ne bi bilo lepo, ko bi v okolici lahko izrazil sebe?

Ne bi bilo enostavno sprejeti odločitve za svoj uspeh kot pa čakati na dovoljenje s strani okolice? 

Se v partnerstvu zliješ z nekom ali igraš vlogo ugajanja? 

Kreiraš svoje sanje ali samo čakaš na priložnost?